Çatalhöyük
arheološko najdišče v provinci Konya v Turčiji / From Wikipedia, the free encyclopedia
Çatalhöyük (turška izgovarjava: (tʃaˈtaɫhøjyk; çatal pomeni "vilice", höyük pa "grič") ) je arheološko nahajališče neolitskega naselja v južni Anatoliji (jugovzhodno od mesta Konya – starodavni Iconium) iz okoli 7400–5200 pr. n. št. To je največje in najbolje ohranjeno neolitsko nahajališče, ki so ga našli do zdaj. Julija 2012 je bil kot enkraten zgled evolucije družbe in kulture s prilagoditvijo človeka staroselskemu načinu življenja vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.[1]
Çatalhöyük | |
---|---|
Lokacija | Küçükköy, Provinca Konya, Turčija |
Regija | Anatolija |
Koordinati | 37°40′3″N 32°49′42″E |
Tip | naselje |
Zgodovina | |
Ustanovljeno | okoli 7500 pr. n. št. |
Opuščeno | okoli 5700 pr. n. št. |
Obdobje | od neolitika do bakrene dobe |
Uradno ime: Neolithic Site of Çatalhöyük | |
Tip | Kulturno |
Kriterij | iii, iv |
Razglasitev | 2012 (36. seja) |
Evid. št. | 1405 |
Država | Turčija |
Regija | Evropa in Severna Amerika |
To je obdobje, ko je predkeramična faza neopazno prešla v keramično. Naselje je bilo med dvema gričema, na površini okoli 170 000 m². V njem je živelo okoli 5000 prebivalcev. Višji vzhodni grič vsebuje dokaze 18 slojev neolitskih naselij od 7400 do 6200 pr. n. št., v zahodnem griču pa so našli dokazi kulturne evolucije iz bakrene dobe od 6200 do 5200 pr. n. št.
Naselje je največji razcvet doživelo med 6250 in 5400 pr. n. št. Ljudje so živeli v kvadratnih hišah s površino 25 m². Ni bilo ulic in hiše so bile nagrmadene ena na drugo, vstopalo se je prek strehe (terase), na kateri so se odvijala tudi vsakodnevna opravila. Pod in zidovi so bili obloženi z ilovico. Bilo je veliko religioznih simbolov, ki kažejo boj svetlobe in teme. Na zidovih so bile naslikane in vrezane glave bikov in drugi prizori (lovski prizori, človeška bitja, ki jih razlagajo kot prikaz bogov).
Grobovi so pod hišnimi tlemi. Meso so pred pokopom odstranili z okostja. Deli okostja so bili pogosto obarvani z oker, plavo ali zeleno barvo, nato so jih zavili v rogoznice in pokopali. Običajno je bilo mnogo grobnih pridatkov (glineni pečati, zrna poldragih kamnov ali liti baker, lesena posoda, tekstil ...).