Vinčanska kultura
From Wikipedia, the free encyclopedia
Vinčanska kultura, znana tudi kot turdaška kultura ali turdaško-vinčanska kultura, je neolitska arheološka kultura v srednji in jugovzhodni Evropi, datirana v obdobje 5700–4500 pr. n. št.[1][2] Imenovana je po svoji tipični lokaciji Vinča-Belo Brdo, velikem gručastem naselju, ki ga je odkril srbski arheolog Miloje Vasić leta 1908 in predstavlja materialne ostanke prazgodovinske družbe, ki se je odlikovala predvsem po svojem poselitvenem vzorcu in ritualnem vedenju. Kmetijsko tehnologijo, ki so jo v regijo vpeljali prvič v zgodnjem srednjem neolitiku, je vinčanska kultura razvijala še naprej, kar je omogočilo porast prebivalstva in izgradnjo nekaterih največjih naselij v prazgodovinski Evropi. Ta naselja so ohranila visoko stopnjo kulturne enotnosti skozi izmenjavo obrednih predmetov na večje razdalje, vendar najbrž niso bila politično enotna. Za to kulturo so značilni različni slogi zoomorfnih in antropomorfnih figuric kot tudi vinčanski simboli, za katere nekateri domnevajo, da so zgodnja oblika proto-pisave. Čeprav jo običajno ne štejejo kot del kalkolitske ali "bakrene dobe", ima Vinčanska kultura prve znane primere bakrene metalurgije.
"Tordoško" kulturo je prva opisala madžarska arheologinja Zsófia Torma. Imenovana je po vasi Turdaș (madžarsko Tordos) v zahodni Romuniji, ki je bila v tistem času del Ogrske.
Priobalni pas Donave v območju nahajališča Vinča pri Beogradu, je razglašen kot arheološki park.